Ko se dotakne sonce planine Pravljica stara spet oživi Sivi očaki, bele strmine Si šepetajo spev davnih dni V triglavskih strminah je prebival zlatorog Med stene strme na vrhe je zmamil lovcev sto Zalezel ga nazadnje le je eden izmed njih Nad skalnatim previsom se razlije rdeča kri Kjer poškropila je prgišče zemljice Je zrastel ves dehteč cvet, ognjeno rdeč Najlepši gorski cvet je roža triglavska Skromen, vendar lep, kot pravljica Triglavska roža ziblje se v vetru Tam nad prepadom mi šepeta Iz bolečine zraste lepota Ki več ne mine in moč ima