Skoraj teden je že odkar sem odšla Iz naše vasi sem dol Šola začela se je zares Vlvstajam ob šestih in pol Internat je že star in v sobi Še s tremi dekleti živim. Marta in Jana, obe sta iz morja A Špela z gorenjskih planin Mama tako je, kot rekla si mi Da v začetku morda bo hudo Zdaj prvič odšla sem tak' daleč od doma Saj prej sploh ni časa bilo Pogrešam kmetijo, očeta in tebe In malega Lukca vse bolj Veš tu ni nič njiv, ni našega sonca Tu je le sivi beton Namesto ptic zbudi me motor Namesto jutra srečam meglo In ves ta hrup, škripanje zavor Kaj tišina je, tu sploh ne vedo Vsi ljudje hitijo V panje kjer živijo Z obrazi obrnjenimi v tla Nihče nikogar ne pozna Kako je doma, je Liska že strila? Nanjo mislim vsak dan V štali bo to zdaj prva sprememba Odkar bika prodali smo lan' In Florjanov Joža mi je dejal Ko odhajala sem na to pot Naj pošljem naslov mu, češ da bo prišel V eni od prostih sobot Namesto ptic zbudi me motor Namesto jutra srečam meglo In ves ta hrup, škripanje zavor Kaj tišina je, tu sploh ne vedo Vsi ljudje hitijo V panje kjer živijo Z obrazi obrnjenimi v tla Nihče nikogar ne pozna Vsi ljudje hitijo V panje kjer živijo Z obrazi obrnjenimi v tla Nihče nikogar ne pozna Pozno je že, to pismo končujem Počasi odpravim se spat Že zdavnaj zaspal je, s slikami doma V solzah, naš internat