Noč se spušča nad Katarino, nad Mileno pa jože, Z oken opazujejo pijane rože. Whisky grize led, nebo se kruši, Jaz pa sam sedim s svojo luknjo v duši. V Afriki se ne marajo, ne na Balkanu, Potres je na Kitajskem, poplave v Pakistanu. Kot bi ne b'lo zadost' naravnih nesreč, Zdej tud' ti me ne maraš, ne maraš n'è več. Z luknjo v duši se učim živet. Z luknjo v duši rad imet ta svet. Noe spet polni Katarino, Mileno pa Jože, Dlan si zaželi tvoje dobre kože. Želje zemlje zapolni dež po dolgotrajni suši, A le ti lahko zapolniš luknjo v moji duši. Sonce ljubi Katarino, Mileno pa Jože, Danes te odpeljem na izlet v neznano. Nebo naju bo vzelo, nebo naju bo skrilo Na to nespodobno povabilo. Z luknjo v duši se učim živet. Z luknjo v duši rad imet ta svet. V kotu viselo je staro razpelo, Zveličarjev bled in izmučen obraz. Ta, ki postavi in tempelj poruši, Je edini, ki ve za luknjo v moji duši. Z luknjo v duši se ueim živet. Z luknjo v duši rad imet ta svet.