Grob kopljejo, de zadnji mrlič bo vanjga dján;
Obraz bledga mladenča prikaže se na dan.
Kopači ostrmijo, de 'z ust njih sape ni,
Manj vstrášeni pogrebci vanj vpirajo oči.
De je lepó, bi sodil, visoko čelo, vsak,
Ak bil bi nekakóvi zapustil ga oblak;
Bile lepé bi usta, lep bil obraz bi bled,
Ak bil bi nekakóvi preč nejevolje sled.
Dalj čas ni trupla gledat, dih prvi ga zdrobi;
Srce samo zavzetim ostane pred očmi.
še bije, še čutiti je ravno tak gorkó,
Ko, de bilo bi v prsih še zdravo in živó.
Vsi prašajo, kdo zadnji v to jamo djan je bil,
Gotovo bil svetnik je, ker ni ves v grobu zgnil.
Stal tam je kamen, kterga nihče préd čislal ní,
Hité mu mah otrebit, napis tak govori,
De Dobroslav je pevec bil tjékej pokopan,
Ki pel v tak milih glasih je od ljubezni ran,
Pel v tak slovečih pesmah čast lepe deklice,
Prevzetne gospodične, nemile ljubice.
Al, ko si je zvolila mladenča druzega,
Iz prs nobena njemu ni pesem več prišla.
Pri Bogu ni tolažbe iskál ne pri ljudeh,
Oči kalil mu jok ni, razjasnil lic ne smeh.
Vnemár naprej je živel, manj svet, ko razujzdan,
Umrl je nespovedan, in ne v svet' olje djan.
Vsi pravijo, de njemu svetost ne brani gnit,
Vsi pravijo, njegovo srcé ne more bít.
"To pevčovo srce je," star mož tam govori,
"Ak bi bilo svetnika, bi mir mu dala kri;
Svetost ne, pesmi večne mu branijo trohnet,
Ki jih zaprte v prsih je nosil dókaj let.
Mi mu srce odprimo, pod nebam naj leži,
De dan današnji prejde, de prva noč miní,
De vstane drugo sonce, pripelje beli dan;
Spet zájtro ga poglejmo, ko mine zor hladan.
Hladijo naj ga sapce, naj rosa pade nanj,
Naj sonce, luna, zvezde, kar so mu pevskih sanj
Préd vdihnile v življenji, prejmejo spet 'z njega;
Ak bo ta čas splahnelo, spet zagrebímo ga."
Razplátili srce so, ležalo noč in dan
Je tam pod jasnim nebam, ko mine zor hladán,
Ko vstane drugo sonce, srce tako skopni,
Ko beli sneg spomladi, de kaj zagrebsti ni.