Svilena je noč in žalost iz sten Tiho polzi noče proč So utrujene slike od prašnih pogledov In čas umira naglas. V začaranem krogu vozim se,pa morem ven. In slišim glasove a vse postaje enake so Kot da nekdo jim vzel je ime Ne moreš več, (ne moreš več) Raniti me tako, kot takrat, ko si odšla Ne moreš več, (ne moreš več) Raniti me tako, kot takrat, ko si odšla Me pustila samega In le en glas mi znan je zato grem naprej Pa čeprav ne vem kako Utrujen sem od iskanja, vem Ali bova se še kdaj našla? Ne moreš več, (ne moreš več) Raniti me tako, kot takrat, ko si odšla Ne moreš več, (ne moreš več) Raniti me tako, kot takrat, ko si odšla Me pustila samega Včasih pa se še dotaknem dnevov najinih Včasih sanjam, da se ob tebi zbudim Včasih pa spet lažem si, da nežno objemaš me Ne moreš več Raniti me tako, kot takrat, ko si odšla Ne moreš več Raniti me tako, kot takrat, ko si odšla Me pustila samega Ne moreš več, (ne moreš več) Raniti me tako, kot takrat, ko si odšla Ne moreš več, (ne moreš več) Raniti me tako, kot takrat, ko si odšla Me pustila samega